Mobilizacija ( ) 2010-09-07

Iskanje

Vsi(811) Filmi(295) Knjige(49) Glasba(102) Stripi(10) Gadgeti(37) Fotografija(8) Kritika(8) Dogodki(47) Zapiski(38) Dnevnik(20) Sporocila(82) Opomnik(8) POI(1) Igre(2) Haiku(2) Prehrana(2) Lifestyle(2) Karafeke(40) Vreme(7) TV(2) Memorabilia(15) Erotika(1) Impresije(1) Ali kdo ve(3) Enkapsulacija(10) Memetika(4) Nanozgodbe(13)

Zadnjih 10 (glasba)

Carol of Harvest - Carol of Harvest (4+) glasba

No, tole je pa rariteta. Nemški progresivni folk rock z ženskim vokalom. Če pri tem kaj gubate čelo, naj kar povem da ni panike. Plošča je odlična. Najprej naj omenim da je LP iz leta 1978 izrazita zbirateljska roba, saj je redek kot le kaj. O sami zasedbi ter njenih članih se ve bore malo. Vse skupaj kar diši po pravem kultnem materialu. še posebej ker je vokal pevke Beate Krause zelo moderen tudi dandanes, saj včasih potegne na kake NightWish ali recimo Pentangle če se ozremo nazaj. Glasba je vrhunska. Veliko akustičnih balad in nekaj daljših progresivno razvijajočih pesmi. Produkcija solidna. Tako da res ne vem zakaj niso precej bolj poznani. Kot da gre za eno bolje čuvanih skrivnosti progresivnega folka. Obvezno poslušanje za tiste, ki imajo radi omenjeni skupini, ali pa iščejo v glasbi kaj vznemirljivega. Res, če pogledamo kako dolgočasno glasbo delajo večinoma danes, naj je lahko še kako žal, da se je vse skupaj odvijalo tako kot se je. Carol of Harvest bi stilsko še najbolj pasali v sam začetek v neverjetno kreativna sedemdeseta leta. Kot da so malce zamudili. Toda nič ne de. O njihovi kvaliteti pa priča to, da so zanimivi in sveži še danes, kar se ne zgodi tako pogosto. Kot bonus je dodanih nekaj sladb v živo, ki pa so malce slabše producirane in meni osebno niso na istem nivoju. Ampak ok, sliko pravzaprav zelo dopolnijo. Odličen album, torej,... če ga le najdete, hop po njem. Če ste konzument takšne glasbe seveda, kajti velja dodati: za zahtevne poslušalce. (Robert Brežnik, 2010-08-30 12:28:57) + ... komentar:0 kul:6 apn:4 ogl:80

Camel - Camel (4+) glasba

Progresivni rock iz sedemdesetih. Konkretno, prvenec skupine, posnet daljnega leta 1973. Toda kakšen prvenec, vreden vsega spoštovanja. Še danes po 40 letih deluje zanimivo in sveže. Res je, da so prisotni elementi ki danes zvenijo arhaično, recimo specifičen zvok klaviatur, ampak če ste eden tistih, ki vam to kdaj pa kdaj paše poslušati boste s tem albumom gotovo uživali. Prvenec imenovan preprosto Camel sploh ne zveni progresivno 'zateženo', ampak je skoraj pravi uživaški easy listening. Za izkušene konzumente seveda, za tiste ki vsak dan spremljajo glasbene oddaje na tv, tole absolutno ni. Album sem pred mnogimi leti poslušal in me ni navdušil, to pot je bilo ravno obratno. Prav začudil sem se, kako mi je tako dobra glasba nekako ušla. Te dni napako popravljam in prav vesel sem, da je pred menoj še cel kup albumov, ki jih je skupina posnela kasneje. Dobra plošča, zelo dobro posneta, tako z glabene strani, kot s producentske. Prav zanimivo je, kako dobro lahko zvenijo plošče tistega časa. Poznavalcem glasbe, predvsem rocka jasno, album priporočam brez zadržkov. (Robert Brežnik, 2010-08-29 09:53:50) + ... komentar:0 kul:5 apn:4 ogl:111

Exuma - Do Wah Nanny (5 ) glasba

Album Do Wah Nanny je izšel leto dni po izjemnih prvih dveh ploščah, se pravi leta 1971. Še vedno gre za odlično afriško karibsko folk blues reggae psihodelijo, le malce se je izgubil zlovešči pridih woodoojskih ritualov. Prva dva albuma sta bila kar se tega tiče prav grozljivo avtentična. Tretja plošča se obrne v socialno tematiko. In katastrofično bodočnost. In besedila so spet zelo zelo dobra. Da ne rečem huda. Inštrumentarij se je nekoliko razširil, ne gre več le za akustično kitaro z nekaj tolkali, ampak je zasedba precej bolj pestra. Najbolj opazno so dodana trobila, ki naredijo vzdušje precej drugačno. S to tretjo ploščo je Macfarlane Gregory Anthony Mackey zaokrožil neverjetno trilogijo albumov in se vpisal v zgodovino glasbe, kot eden najbolj prezrtih kvalitetnih glasbenikov. Res zanimivo kako njegova glasba deluje sveže tudi po 40 in več letih. Kasneje je izdal še precej glasbe ampak to ni več niti približno tako močno izrazno kot Exuma I, Exuma II in Do Wah Nanny. Slednji LP je izšel tudi v nekdanji Jugoslaviji in pisec teh vrstic ga je poslušal že v rosnih letih. In iz prve roke vam povem, album je takrat zvenel misteriozno in tako zveni še danes. Za poznavalce, avanturiste in raziskovalce. (Robert Brežnik, 2010-08-10 12:31:30) + ... komentar:0 kul:14 apn:11 ogl:118

Exuma - Exuma II (5 ) glasba

Album izšel istega leta kot neverjetni prvenec. In tudi ta si zasluži indentično oceno: afriško karibska woodoo folk blues reggae psihodelija z odličnimi besedili, odigrana predvsem na akustično kitaro in nekaj tolkal. Exuma II je tako podoben I in to podoben v dobrem pomenu besede, da lahko rečemo da gre v bistvu za dvojni album, ki je izšel posamezno ;)) to je seveda le moj opis zadeve. Ampak če vas prva plošča navdušuje vas bo popolnoma enako tudi druga. Groba produkcija, ulično, skoraj karnevalsko vzdušje in zelo trpka da ne rečem, grozljiva besedila. Hja, woodoo pač. Še vedno prevladuje akustična kitara in predoren glas pevca po imenu Macfarlane Gregory Anthony Mackey. Pravzaprav je karizmatičen vokal tisto kar Exumo najbolj definira. Da o konstantni rabi tamburina ne govorimo. Še enkrat opozarjam da gre za leto 1970 in zato glejte skozi 'prave' oči. Drugače ste lahko zelo prikrajšani. Vrhunsko. Neuvrščeno. (Robert Brežnik, 2010-07-30 14:20:48) + ... komentar:0 kul:19 apn:14 ogl:113

Exuma - Exuma (Fire) (5 ) glasba

Afriško karibska woodoo folk blues reggae psihodelija z odličnimi besedili, odigrana predvsem na akustično kitaro in nekaj tolkal. Posneto leta 1970!!! Odlična zadeva, ki test časa zdrži v popolnosti. Absolutno nekomercialno zastavljena godba z odličnim pevcem in dobrimi dodatnimi vokali. Da o samosvojih aranžmajih ne govorimo. Tole je pravi biser glasbene zgodovine, ki ga bodo nekateri znali ceniti. Ne samo ta plošča, tudi naslednje 3 so odlične. Nato se je Macfarlane Gregory Anthony Mackey, imenovan tudi Exuma, malce umiril. Letu 1970 navkljub je zvok precej svež, čeprav moramo produkciji seveda malce pogledati skozi prste. Ampak prav ta zvokovna 'grobost' je značilna posebnost tega albuma. Kot bi poslušal skupino na ulici v živo. Stilsko gledano se tega ne da uvrstiti nikamor. Danes takšno glasbo dajemo nekako v predal z napisom World Music. Ampak tole sili ven skozi vse špranje. Pri vsej stvari moti edino to, da so besedila več kot očitno zelo zanimiva, ampak zelo zelo težko razumljiva. Tudi vsevedni internet tu ni kaj prida pomagal. Exumo sem prvič slišal že precej časa nazaj. Ampak poznal sem le zelo dober tretji album Do Wah Nanny, ki je izšel celo v nekdanji Jugoslaviji, kar se mi zdi zelo pohvalno za tedanjega urednika založbe. Pričujoči prvi album, naknadno imenovan Fire, sem preposlušal te dni. Odlična zadeva za poznavalce in sladokusce, za druge spet ne. Hehe saj veste, najboljše stvari niso namenjene vsem. Tale album je čisti 'gemstone' če ga gledate s pravimi očmi. Drugi pa, ... ne obupujte, saj je še veliko dobre glasbe. (Robert Brežnik, 2010-07-29 20:51:28) + ... komentar:0 kul:16 apn:10 ogl:122

Bill Frisell - Good Dog Happy Man (4 ) glasba

Zelo zelo umirjen album znanega jazz kitarista Billa Frisella. Gre za nekoliko 'western style' usmerjen album tega prefinjernega glasbenika. Namerno nisem rekel country, ker bi izraz ne bil popolnoma primeren. Seveda gre izključno za instrumentalno, skoraj popolnoma akustično glasbo, kot že rečeno zelo umirjeno in konec koncev, presenetljivo enostavno. Improvizacije skoraj ni ali pa je Frisell takšen mojster da se je sploh ne čuti. Vsepovsod je prisotna pedal steel kitara, ki da glasbi značilen prizvok. Na albumu je polno strunskih instrumentov od dobra do mandoline. Upal bi si trditi da takšne, tako enostavne glasbe že dolgo niste slišali. Ampak ne razumite napak, kaj tako precizno odigranega ter polno občutja se ne sliši vsak dan. Minimalizem mojstra. Hja, kako enostavno se to sliši. Človek s par toni pove tisto za kar nekateri rabijo kakšnih dvesto. Glasba, kot jo igra Frisell ni glasba za veselice ali kaj podobnega. Gre za intimno pripoved glasbenika, zato jo je tudi potrebno konzumirati na takšen način. Pozorno in s spoštljivostjo. Drugače raje prste stran. (Robert Brežnik, 2010-07-09 14:58:27) + ... komentar:0 kul:20 apn:17 ogl:119

Damir Avdić - Mrtvi su mrtvi (5 ) glasba

Po nekajdnevnem intenzivnem poslušanju tega albuma iz 2008, ostajam brez besed. Ne,... tega posnetka se ne da oceniti z običajnimi komercialnimi merami. Tole je verjetno najbolj pretresljiv album v zgodovini glasbe. Resnično. Damir Avdić je bosanski pesnik in pripovedovalec zgodb o grozotah vojne v svoji domovini. Pomaga si le z električno kitaro in neverjetno izraznim glasom. Pri tem si ne izmišlja in ne obtožuje. Pripoveduje tako kot je in kot je bilo. Razumevanje jezika je seveda absolutni pogoj za konzumiranje tega albuma. Zares ne morem reči pogoj za uživanje. Ampak, ne razumite napak. Teksti so enostavni in neprijetno grozljivi, kaj takega lahko napiše le pravi pesnik. Zadenejo vas kot pest v prazen želodec in tu ni milosti. Če prisluhnete boste prevzeli del teže, ki pritiska na Avdićevo dušo. Od tu ni povratka. Pravijo mu tudi bosanski psiho, toda po moje na njem ni nič psihotičnega. Psihotični so seveda dogodki o katerih pripoveduje. Stilsko gledano Avdiću ni enakega. mogoče bi ga lahko primerjal s kakšnim Štulićem, ampak se bom rajši vzdržal. Nekoč je pel v skupini Rupa u zidu, danes pa nastopa sam, s kitaro kot že rečeno. Pred kakšnim dobrim letom sem ga videl v živo. Njegov nastop je punkersko energičen in resnično vreden ogleda. Toda za resnično razumevanje sporočilnosti tekstov je potrebno intimnejše poslušanje. Vzemite si čas in poslušajte album Mrtvi su mrtvi, ter ga poizkušajte razumeti. Saj veste kako pravi stari rek, da so tisti, ki zgodovine ne razumejo, obsojeni da jo ponovijo. Funadamentalna protivojna plošča. Monument. (Robert Brežnik, 2010-05-24 11:46:47) + ... komentar:0 kul:29 apn:24 ogl:222

Kari Bremnes - Losrivelse (5-) glasba

Norveška pevka s kristalnim glasom in vrhunskimi glasbeniki. Sicer jih ne poznam niti enega ampak igrajo tako prefinjeno da se človek kar čudi. In to minimalistično. Kaj to pomeni? Da vedo za vsako noto in vsak ton zakaj se nahaja točno tam in ne nekje drugje. In to je tudi potrebno kajti Kari poje sofisticirano in suptilno. In kaj to pomeni? Da bi pevkin otožni nežni glas kaj kmalu poniknil med instrumente. Tako pa je vse po vrsti resnično vrhunsko. Igranje, petje, produkcija,... Tole sicer ni njen solo album, posnela ga je s pianistom po imenu Ketil Bjørnstad. Audiofili uporabljajo albume Kari Bremnes za testiranje svojih dragocenih hifi naprav. In seveda tudi za poslušanje, kajti takšno glasbo je potrebno poslušati. In to na dobri opremi. Ne delajte ji krivico s kakšnimi kompresiranimi mp3ji. Človeku kaj hitro postane žal, da ni nikoli investiral v kak vrhunski gramofon. In tu je brezplačen hint glasbeni industriji. Namesto da štancate brezdušne cdje z uvelim listom kot ovitkom, začnite spet izdajati LP albume kot je treba. Z ovitkom kot umetniškim izdelkom. LP-ja se tudi ne da downloadati in to je prednost ki je noben cd, cd audio, hd audio, dvd audio in druga krama ne bodo mogli preseči. Da ne govorimo da je kvaliteta LP-ja itak po definiciji nedosegljiva. Ampak to je druga zgodba. Tole je odličen album, ki mu zamerim le to da ne razumem niti besedice. In kot je v navadi pri vrhunskih zadevah, tole ni za vsakega. (Robert Brežnik, 2010-05-14 13:30:09) + ... komentar:2 kul:26 apn:22 ogl:194

Manu Chao - Acoustic on KCRW Radio (4 ) glasba

Posnetek radijskega nastopa in intervjuja z legendarnim članom skupine Mano Negra in zdaj z uspešnim artistom, ki nastopa solo in v raznih skupinah. Na tem posnetku je sam s prijateljem, ki mu pomaga odigrati skladbe v živo. Čisti radijski 'unplugged' torej. Kar se pa na energiji sploh ne pozna. Nasprotno. Večino pesmi poznate in lahko primerjate. Manu Chao ima tak glas, da zveni odlično tudi le ob eni ali dveh akustičnih kitarah. Fino za poslušanje. Splača se tudi da poskušate dešifrirati besedila. Nekaj je v angleščini, spanščini, pa še kak jezik se najde. Moj favorit je Rumba de Barcelona, ki zveni odlično. Produkcija mogoče ni najboljše ampak to pri tem nastopu sploh ni pomembno. Je pa res fora kako energično in polno življenja zveni vse skupaj. Hja kdor zna zna. Torej,... Welcome to Tihuana!! (Robert Brežnik, 2010-05-14 13:22:53) + ... komentar:0 kul:23 apn:19 ogl:145

The Stuff - Znoj (4+) glasba

Še eni Riječani. Resnično,... Rijeka je mesto kjer je doma rokenrol. In to ne le sezonsko ampak non stop. 24/7/365!! in tale album, ki sicer ni med najnovejšimi (1997), je pa kar se mene tiče pravo odkritje, je pravi rodovniški primerek tega legla. V bistvu nič pretresljivega, novega ali eksperimentalnega, ampak čista klasika odigrana pošteno in energično. V osnovi kitarski rock v yu stilu, s primesjo izdatne doze wahwah efekta, kar žmohtnosti le pridoda. Kapo dol, dečki žgejo kot je treba. Oz. so žgali, ker sem nekje z enim učem bral, nisem pa 100%, da je iz skupine The Stuff kasneje nastala druga skupina. Pa saj je vseeno. 'Znoj' lahko mirne duše uvrstimo med najboljše albume post yu rocka, ki pa tradicijo kar dobro ohranja. V tem smislu zvenijo celo nekako retro, ampak make no mistake, this thing is alive. (Robert Brežnik, 2010-04-23 11:14:03) + ... komentar:0 kul:29 apn:24 ogl:146

Stran 1 / 11 [>] [>>]

Mobilizacija Cawters