Cawters - Mobilizacija - Vsi kanali

Crosby, Stills and Nash - CSN (1977) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2012-01-31T23:33:41+01:00

Če se ne motim peti album te znamenite hipijevske folk rock skupine,... skupine, ki je proslavila 'dreadnought' akustične kitare in harmonično večglasno petje. Seveda skupaj s še večjo legendo, Neil Youngom, ki ga pa na teh posnetkih ni več.

Ravno zato sem se spravil opisovati te posnetke. CSN&Y so brez dvoma pustili pečat in njihove skladbe so skoraj ponarodele. Ampak ta album (brez omenjenega Y) zveni drugače. Še vedno je tu prisotna akustika, večglasne harmonije... Ampak vse skupaj deluje precej sveže. Sveže tudi za današnje standarde. Brez slabe vesti vam tole priporočam za lahkotno poslušanje ob kateremkoli opravilu.

In v tej lahkotnosti je po moje tudi čar tega albuma. Svoje dodajo tudi malce lahkotnejši ritmi in prav fina produkcija.In to je to. Vse v stilu naslovne fotografije. Toda ne pozabite. Piše se leto 1977.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Contagion (2011) (3+, film)

Robert Brežnik — 2012-01-31T23:28:15+01:00

Malce drugačen triler o izbruhu hudo nalezljive smrtonosne bolezni. Režiser Steven Soderbergh,igra pa cela plejada znanih igralcev. Matt Damon, Kate Winslet, Jude Law, Laurence Fishburne,...če jih naštejem le nekaj.

Kot že rečeno je znani režiser naredil dokaj drugačen film. Vsebinsko gre nekako vse po pričakovanjih, ... okužba, oboleli, mrtvi, cepivo,preživeli... tu ni kakšnih hudih pretresov. Toda tvar je posneta drugače. Skoraj kot dokumentarec. In to je kar se mene tiče glavni problem tega solidnega filma. Gledalec nekako več čas lebdi nad dogajanjem in vse skupaj gleda precej z večje distance kot se to pri filmski pripovedi spodobi oz. je v navadi. Če bi bila to rekonstrukcija posneta po resničnih dogodkih in predvajana na kabelski tv bi še šlo. Tako pa,...

Pravzaprav je to vse kar o Contagionu lahko sploh povem. Film, ki se ga le poglejte če vas takšne zgodbe zanimajo, toda ne pričakujte preveč.

Ob tej priliki mi je padel na um odličen roman srbskega pisatelja Borislava Pekića Steklina, ki ga imamo prevedenega tudi pri nas. Podobna tematika kot zgoraj omenjeni film, toda veliko bolj napeta zgodba in zelo zelo priporočljivo branje.

Ocena 3+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Centurion (2010) (4 , film)

Robert Brežnik — 2012-01-13T11:04:28+01:00

The Descent, Dog Soldiers, Doomsday,... Hja, ni kaj. Angleški režiser Neil Marshall je na dobri poti da postane kultni avtor. Snema pretežno grobe, vendar na svoj način lepe, skoraj stripovsko stilizirane filme, ki niso uspešnice na prvo žogo, se pa vedno prikradejo nekako na stranska vrata in nam ostanejo v spominu, kot filmi, za katere nam sploh ni žal cene vstopnic.

Centurion je točno tak. Grob in brutalen, vendar poetično lep in stripovsko stiliziran. Pravzaprav je vizualno prav fetišistično 'doteran' v najmanjše podrobnosti, tako da deluje kar malce nadrealistično, kar je v tem konceptu precej dobra stvar, kot pri Leonejevih špageti westernih.

In to je to. Klasična odštevanka postavljena v starodavno Anglijo iz časov rimljanskih osvajalskih vpadov. Dve uri zabave kot se spodobi. Je pa potrebno opozoriti da je, kar se tiče nasilja, grafično kar precej ekspliciten.

V glavnih vlogah Michael Fassbender in Olga Kurylenko. Slednje se pravgotovo spomnite kot bondovega dekleta iz Quantum of Solace. No tu je v malce drugačni vlogi.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Rush - Snakes & Arrows (2007) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2012-01-12T14:59:21+01:00

18 album po vrsti teh odličnih kanadskih progresivcev, ki so na sceni praktično že 40 let. In ki bi jih gladko zanemarjal še naprej že od mojega zadnjega konkretnega srečanja z njimi iz časov albuma Farewell to kings, če ne bi pred kratkim naletel na odlični živi album Rock in Rio, ki je skupino z vsem svojim opusom vrnil na moj player.

Priznam, da dejansko poznam le njihovih prvih 6 albumov, potem pa 30 letna praznina. In kot naročeno mi je prišel pod roke pričujoči posnetek ter jasno, kot se za prave mojstre spodobi, spet navdušil mojo malenkost. Sicer je potrebno malce več privajanja, saj gre konec koncev za nove posnetke, pa tudi glasba ni čisto easy listening tipa,... ampak saj veste kako je pri takšnih zvrste, težje gre v uho, dlje v njem ostane. Sicer ni to vedno res, ampak ...

Brez taktiziranja povem, da mi je Snakes & Arrows všeč in prav fino se mi zdi, da kdo še igra takšno glasbo. Igrati vintage progresivni rock brez kompliciranja, pa vendar sveže in konec koncev moderno, se mi zdi res trd zalogaj za skupino, ki je svoj prime time doživljala pred 30 timi leti. Ampak izkaže se, da je bil to le moj predsodek. Ali če hočete, zmota.

Snakes & Arrows je povsem soliden album, ki ga bom še z veseljem poslušal. Produkcija in tehnika igranja sta na vrhunskem nivoju, spremljevalnih dodatkov pa je kolikor hočete. Zelo poslušljivo.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Rush - Rock in Rio (5 , glasba)

Robert Brežnik — 2012-01-12T14:58:17+01:00

Moji zadnji spomini na skupino Rush segajo tja nekam v daljno prejšnje stoletje. Bi rekel 1977/78, v čas, ko smo trije nadebudni gimnazijci, na 'zadnjem sjedištu' v beli Ladi skupaj z našim šoferjem na žgočem soncu čakali vkrcanje na trajekt Brestova-Porozina. Na prenosnem kasetarju (ali je to bil avtoradio zdajle res ne bi vedel) pa je seveda prbijal rokenrol takratne sorte, vsaj kakršnega smo dnevno konzumirali. Na pamet bi lahko s precej gotovosti takoj naštel cel prgišče znanih imen, ampak dejansko mi je iz te situacije ostala v spominu le ena skupina. Pravzaprav le ena pesem. Cinderella man, pričujoče skupine Rush, ... ki smo jo tisti dan poslušali ves čas.

Pravzaprav mi ni čisto jasno zakaj mi je tako ostala v spominu. Pomembno je, da je ta skladba izšla na mislim petem albumu skupine, Farewell to kings. Tega kakor tudi vse prejšnje smo takrat seveda poznali do obisti; kot se reče, čeprav ne vem točno kaj to pomeni :) Kakorkoli že, potem nekako se je moje druženje s skupino, ki je imela kultni status že leta 1978, nekako končalo. Kot se je zaključil period vseh velikih skupin tkim. progresivne glasbe. Prišel je punk in novi val in vsaj kar se mene tiče, pokopal vse kar je do tedaj prihajalo iz domače stereo naprave.

In kot strela z jasnega, mi po 30 in več letih pride v roke posnetek koncerta te skupine iz lete 2003. Priznam da sem bil skeptičen. Kaj pa lahko takšne starine sploh ponudijo? Da o tem da njihovih zadnjih, recimo 15 albumov (res ne bi vedel številki), sploh nisem niti povohal.

In glej glej. What a surprise. Rush dobesedno razturajo. Verjemite na besedo starega punkerja in tozadevnega cinika. Sploh ni kaj taktizirati. Če imate kakšno večjo glasbeno kilometrino, če gledate širše od mtvja in lokalnih postaj, če imate radi nekomercialen rokenrol... je tole prava stvar. Kar še najbolj preseneča,... najbolje zvenijo novejši komadi,... da o tem da je Geddy Lee z leti malce znižal vokal ne govorimo. In to slednje je vsekakor dobrodošla stvar.

Za poznavalce in fane itak obvezno,... za ignorantske grešnike kot je niže podpisani, pa prilika za spremembo mišljenja. Odlično.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Shadow dancer - Sunset tribalism (0 , fotografija)

Robert Brežnik — 2011-11-07T14:47:26+01:00

Imho precej posebna fotka. Naredil sem jo septembra 2011 blizu ljubljanske obvoznice lj-jug, nekega lepega poznopoletnega večera. Sonce je pravkar zašlo in nebo se je primerno obarvalo. Naredil sem kar nekaj relativno uspelih fotografij te serije, ki sem jo poimenoval Shadow Dancer (Sunset Tribalism).

Najprej tehnikalije. Miniaturni stativ, gor najmanjši Nikon kar jih je. Zaslonka zaprta dodatno za pol stopnje, da je vse skupaj izpadlo malenkost bolj temno, samosprožilec na par sekund in hop pred objektiv. Bolje rečeno hop, hop, hop...

Takoj padejo v oko barve. Lagal bi če bi rekel da niso nič manipulirane. Večerna zarja je bila sicer lepa, ampak pravi efekt 'druge realnosti' sem dosegel z malce dodatne saturacije v softweru. To pa je tudi vse kar se tiče obdelave. Zatrdim lahko tudi, da nisem 'cropal' niti piksla.

Drugo kar pade v oči je višina skoka. Tukaj lahko takoj povem da videz malce vara. Kamera je bil nad tlemi le kakih 10cm, se pravi pogled iz žabje perspektive, objektiv pa je bil nastavljen na maksimalno široki kot. In voila, skoraj nadrealistično visok skok. Je pa res da se moral skočiti kar nekajkrat, da se je vse izšlo kot je treba.

Nekdo mi je očital odrezano glavo. Hja, čisto res,... pa kaj. Shadowdancer skače visoko, razbija okvirje in izhaja iz kadra. Recimo da to doda k dinamiki slike. Sam tega ne smatram za minus. Svoje k dinamiki naredi tudi motion blur. In to je to.

Tako. Meni je všeč in to je čisto dovolj hehe. Če želite narediti nekaj podobnega, si olajšajte delo in imejte takšen aparat, ki zna na timer aktivirati serijo slik, da boste imeli spodobno verjetnost ujeti ugoden trenutek. Jaz tega nisem imel in sem verjetnost povečal z večjim številom skokov. Kar pa utruuudi.

Ocena 0 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Rss malfunction on cawters.com (0 , sporocilo)

Cawtama — 2011-11-04T15:16:34+01:00

Hja, rss feedi so se ustavili, oz. ne delujejo več. Takole na prvo žogo ne vem zakaj, bom pa uredil v naslednjih dnevih.

Ocena 0 by Cawtama [Cawters.com]

Albert Londres - Dante ni videl ničesar (Biribi) (5 , knjiga)

Robert Brežnik — 2011-11-03T11:13:33+01:00

Te najdbe sem bil prav vesel. Na polici med 'odpadnimi' knjigami, ki so v bistvu namenjene na pot brez povratka, lahko človek najde marsikaj. In tako je naneslo da sem našel malo, neugledno knjižico z originalnim naslovom Dante n'avait rien vu, ki je v originalu izšla celo davnega 1924. Pri nas prevedena v Dante ni videl ničesar, s podnaslovom Biribi, leta 1960.

Za kakšno vrsto zgodbe gre, postane takoj jasno ko pogledamo kaj Biribi v bistvu je. Gre za vojaški slengovski izraz 'biti poslan v Biribi', kar pomeni biti premeščen v kazenski bataljon tujske legije v severni Afriki (povzeto po wikipediji). Yep. Knjiga je polna zgodb in pričevanj iz časov začetka 20. stoletja iz kaznilnic(e) na vročem pesku afriškega kontinenta.

Ne gre za neko vrhunsko literaturo, vrednost teh zgodb je v uvidu v dogodke, ki si jih moderen in civiliziran človek komaj predstavlja. Čeprav so opisani doživljaji na trenutke tudi precej brutalni, pa branje ni naporno,... Konec koncev nekaj o brutalnosti pove tudi naslov, ki se seveda nanaša na Dantejev pekel.

Avtor Albert Londres je meni seveda popolna neznanka, ko pa sem malce raziskoval njegovo delo, sem uvidel da je bil raziskovalni novinar po celem svetu, kjer je popisoval stvari iz katerih je razvidno, da je bil svojevrsten 'vojni' dopisnik. Pričujoča knjiga se dogaja v severni Afriki, ostale pa v Senegalu, Kongu, Arabskem polotoku, Rusiji,... Res impresiven seznam. Še posebej zanimivo se mi zdi, da je popisoval tudi pretrese na Balkanu okrog leta 1932.

Tako,... knjigo boste seveda težko našli. Če pa vendarle in vas takšno branje zanima, pa lahko zatrdim da vas bo pritegnila. Rariteta.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

The Orb ft. David Gilmour - Metallic Spheres (2010) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-11-02T11:00:59+01:00

Takoj na začetku razjasnimo da ne bo pomote. To je studijsko delo skupine The Orb in ne solo album Davida Gilmourja. Gre za deseti album te elektronske naveze, mislim da sta v osnovi duo, ki jo lahko uvrstimo nekam v ambientalni house. Če sem tu zgrešil se opravičujem, nisem namreč hud strokovnjak za to zvrst glasbe.

Po dostopnih informacijah je skupina sodelovala z legendarnim Gilmourjem, za katerega verjamem da ga ni potrebno posebej predstavljati, na nekaj jam sessionih in tule so zbrani remiksi le-teh. Elektronika torej plus Gilmourjev strat.

Sliši se več kot obetavno, ampak ni. No offence to all the fans, ampak meni tole ni sedlo na pravo mesto. Ne dvomim, da bodo nekateri Metallic Spheres kovali med zvezde, gre pač za nekako drugačno glasbo kot sem jo pričakoval. Kdor si ni na jasnem kaj je to ambientalna glasba, potem ta zvrst ni za njega. Saj produkcija je na nivoju kot je treba in The Orb opravijo svoj posel kot se spodobi. Moti me, da Gimourjeva kitara ne poje kot ponavadi. Kot da so posneli nekaj vaj oz. improvizacij, je razrezali in na novo zlepili,... Ampak saj tega niti ne skrivajo. Gre za remix jam sessiona. Hja,...ok. Dve dolgi skladbi, vsaka daljša od dvajset minut. Stvar me precej spominja na CD Belladona od Daniela Lanoisa, katerega glasbo nekateri kujejo v nebesne višave, meni pa je 'too hard pillow to swallow'. Govorim seveda le o Belladoni, ostale plošče so mi čista petica.

Iz spoštovanja do velikega Davida Gilmourja dam temu albumu nekako štiri zvezdice. Dopuščam možnost da me ta glasba kdaj v bodoče preseneti, dopuščam pa tudi, da je ne bom prevečkrat poslušal. Ocena pade je torej nekakšen vmesni čas, do naslednje presoje. Odločite se sami.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Younger Brother - Last Days Of Gravity (5 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-11-02T10:24:57+01:00

'Catchy' na prvo žogo. Sploh če si zaželite nekaj svežega, a umirjenega. Unikatna mešanica tehno psihodelije, melanholije, floydovskih karafek, raznih feel in groove tipov,... in kar je najpomembnešje, stvar je prav fino uživaška. Ampak pozor, gre za downtempo,... se pravi, na easy.

Album sta producirala Simon Posford in Benji Vaughan. Predvsem prvi mi je poznan kot izreden avtor elektronske glasbe, še iz 'skupin' Shpongle in Hallucinogen. Resnično, gre za glasbenika vrednega pozornost, še posebej če ste insider v psychtrance ali podobni glasbeni zvrsti. Lahko rečem, da mene vedno bolj vleče v te vode, ker kitarski rock nekako izgublja ostrino in energijo. Tole je pač svojevrsten eskapizem iz ustaljenih tirnic. Seveda nič ne more nadomestiti overdrivanih kitarskih rifov, ampak meni je tole všeč.

Gre za drugi album skupine in bom prvega, kakor tudi naslednje seveda takoj ob priliki preposlušal.

Prav zares, na trenutke, ampak res na trenutke, bi prisegel da so tole Floydi.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Sucker Punch (2011) (5-, film)

Robert Brežnik — 2011-10-24T18:20:56+01:00

Hja,... Zack Snyder kot režiser in scenarist. In če vemo da je pred tem režiral dva znamenita stripovska spektakla '300' in pa Watchmen, potem lahko kar malce sklepamo kaj naj v tem filmu pričakujemo.

Ampak, na začetku nas malce zavede in kar zamori,... potem pa whooosssh, kot bi rekla Dorothy: We're not in Kanzas anymore. Človek sploh ne pričakuje takega hudega obrata, dobi pa nekako trojno dozo. In your face. Vizualni efekti, scenografija, glasba,... vse to je več kot odlično in deluje zelo zelo sveže. Druga stvar je malce bizarna zgodba in recimo plitek razvoj likov. Tu je Sucker Punch precej slabši in kdor se bo obesil na ti dve postavki, lahko 'Punch' kar odpiše. Redkokateri film tako polarizira gledalce. Kar pomeni, da vam bo všeč ali pa ga boste sovražili. Vmesnih stopenj tu ni pričakovati. No, kot je razvidno, meni je všeč, predvsem kot vir zabave in v tem je pravzaprav odličen.

Za koga je film? Za vse, ki imajo radi malce bolj zapletene zgodbe, zelo odprte za debate. Pozor, nisem rekel dobre zgodbe, heh heh. Ja kar nekaj polemik se lahko sproži tukaj. Veliko bolj pa se bodo z mano strinjali vsi ljubitelji fetišističnih bejb, ki s katanami in podobno navlako v hipermegagalaktično naspidiranih akcijah ob energičnih glasbenih ritmih delajo paštašuto iz demonov, orkov, nacijev, steampunk samurajev. Zmajev? Tudi zmajev jasno.

Konec filma me je malce presenetil, ampak niti ne v slabo.Kako torej oceniti film, ki bo od desetih gledalcev dobil dve oceni odlično in kakih pet nezadostno? Jaz mu dam -5, vi pa kakor hočete.

PS. In kaj pomeni Sucker Punch? Udarec, ki vas popolnoma preseneti...

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

The Rite (2011) (3+, film)

Robert Brežnik — 2011-09-07T20:52:02+01:00

Anthony Hopkins kot ekzorcist, se pravi izganjalec hudiča. Vsekakor stvar, ki pritegne pozornost. Kot nekoč Max von Sydow v kultnem filmu Williama Friedkina. In primerjavi s slednjim, se noben novonastali film s tega področja seveda ne more izogniti.

Ritual je posnel Mikael Håfström (če se bodo črke pravilno izpisale pa ne jamčim), celo po resničnih dogodkih. Kar v tem kontekstu niti najboljša popotnica. Zakaj? Saj veste kakšne so resnične zgodbe s paranormalnimi elementi,... nikoli ne povedo pravih odgovorov.

Nič spektakularno grozljivega torej. Zgodba sama je precej tanka, filmska naracija pa izredno počasna. Kaj torej preostane? Hopkins jasno, ki je tudi tu dober kot ponavadi. Že to je dovolj za ogled filma. Drugi liki pa nekako ne prepričajo. Igrajo še Colin O'Donoghue, Alice Braga in veliki Rutger Hauer, ki pa je na žalost precej neizkoričen.

Ja tako je pač to. Ko pričakuješ veliko, ponavadi izpade obratno. Filma ne morem priporočiti, ni pa slab. Malce zamujena priložnost bi rekel.

Ocena 3+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Drum'n'zez, Trnfest 2011 (4+, dogodek)

Robert Brežnik — 2011-08-01T11:23:10+01:00

Spet dober koncert na Trnfestu. Čestitke organizatorjem, da vedno znova najdejo skupine, ki nekako pašejo v trnovsko-poletni 'spleen' in popestrijo vzdušje v času, ki to vsekakor potrebuje. Ampak to je druga zgodba.

O Drum'n'zez ne vem v bistvu nič, ampak to ne pomeni veliko, ker sem naredil 'domačo nalogo'. Prihajajo iz Novega Sada in igrajo mešanico ska, reggae, afro,... pa še kaj bi se našlo. Posneta imajo dva albuma: Iz slane vode in Dunava okus. No, omenja se še neizdani tretji, ampak o tem ne vem nič. :))

Nastop je bil super in sem prav vesel, da sem jih šel pogledat. Čeprav je dobra ura nekako premalo da se prava fešta razvije kot je treba. Omejitev igranja do 22.00 tudi naredi svoje,... Ampak tako je pač to. Če bo prilika si jih bom z veseljem pogledal na 'pravem' koncertu.

Zvok, soliden, nastop veseljaški, pevec in pevka pravi pojavi,... Manjkala Je ena od vokalistk, tako da verjamem da bi bil z njo vtis še boljši. V bistvu nimam nekih hudih pripomb kot to, da le še več takih.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Hallucinogen – The Lone Deranger (1997) (4+, glasba)

Robert Brežnik — 2011-06-28T11:23:46+01:00

Album, ki sem ga enostavno moral raziskati, kajti recenzije in priporočila so si kar nekako enotne: mogoče najboljši album Goa trance glasbe. In ker je to področje res 'huge' če tega slučajno ne veste, je titula 'the best of brand' res nekaj vredna.

Pravzaprav gre za podzvrst glasbe, ki se ji reče 'psychadellic trance' in ki jo je kar težko opisati. In tega tudi ne nameravam. Lahko pa povem da me je kot ljubitelja kitarskega rokenrola, se pravi neiniciiranega konzumenta trance psihodelije, pritegnila na prvo poslušanje. Kar se mene tiče, 'elektronska razpaljotka' kot se spodobi. Klasični rokenrol nekako vse bolj zamira in postaja čisto nezanimiv, da ne rečem dolgočasen in ko je človek primoran na stara leta pluti po njemu čisto tujih glasbenih vodah, se The Lone Dearanger prileže kot hlasna osvežilna pijača v vročem okolju. Toda pozor,... tole je nekakšna alter trance scena, IMHO seveda, lahko da se kot zelo švohoten poznavalec krepko motim. Tisti navajeni mehkobe poppy tehno produkcije, tule ne bodo našli veliko zase. Drugi, bolj vajeni rokenrola pa bodo tule kot doma. Toda še enkrat pozor: kitar tu ne sploh!!

Avtor tega zelo dobrega albuma je Simon Posford, za katerega niti ne vem ali je glasbenik ali DJ, ampak pri današnji tehnologiji je meja itak že tanka in zamegljena. Izhaja iz skupine Shpongle, ki je po zanimivosti, zgodba zase. Sodeloval pa je še primnogih drugih, recimo Celtic Cross.

Omeniti velja zelo dobro narejen ovitek in človeku se kar stoži po klasičnih vinilkah s svojim veliki ovitiki. Tale bi bil kar med boljšimi.

ne bom dejal da je tole čista pretica, ker po daljšem poslušanju, oprostite izrazu, začne malce utrujati. Ampak saj prav, to sem le jaz, neiniciirani naključni mimoidoči, splošna insiderska ocena je seveda najvišja.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

The struggle goes on! (0 , sporocilo)

Cawtama — 2011-06-28T11:12:35+01:00

Po nekaj tedenski pavzi in nekaj aktivnostih, ki so mi jemale čas in energijo, se vračam k pisanju člankov na cawters.com in upam, da se ne zarečem :))

Ocena 0 by Cawtama [Cawters.com]

Drones on the run (0 , karafeka)

Robert Brežnik — 2011-05-27T18:39:58+01:00

Tale fotka je kar dodobra razburkalo mojo internetno okolico in vnele so se razprave kako je bilo vse skupaj sploh narejeno.

Naj takoj povem, da fora sploh ni nova, že v analognih, 'filmskih' časih so se delale tki. multiple ekspozicije in spretni fotografi so delali podobne trike.Vendar resnici na ljubo, točno take zadeve so bile v analognem svetu dejansko nemogoče, vsaj varianta kjer se premikajoči objekt večkrat prekriva sam s seboj.

Da ne dolgovezim. Potrebujete stativ (stojalo) in fotoaparat, ki zna sam slikati večkrat zaporedoma. Ta funkcionalnost seveda ni potrebna, če imate nekoga ki bo prožil sprožilec namesto vas. Ampak predpostavimo da se želite fotkati sami, da je trik bolj 'presenetljiv'. Saj ni, ampak vseeno. Izberete lokacijo in aparat nastavite naj po desetih sekundah napravi vsako sekundo eno fotografijo. Če lahko definirate interval med posameznim proženjem še toliko bolje. Se pravi,... ko pritisnete sprožilec, imate 10 sekund časa da pridete na startno pozicijo in začnete z akcijo. Aparat bo klikal vsako sekundo kolikor ste mu pač nastavili. Recimo da ste nastavili 10 fotografij. Iz prakse vem, da je potrebno celo serijo ponoviti vsaj nekajkrat. Pozor: pri tem nikakor ne smete premakniti stativa. Ko končate imate kakšnih 100 fotografij sebe v različnih pozah in pozicijah, okolje pa je ves čas nespremenjeno. Kar seveda ni res, trava, listje, oblaki, ... vse to se vmes premika, ampak stvar resnično lahko zanemarimo.

Po fotografiranju je na vrsti računalniška obdelava fotografij. Najlažje bi bilo, če bi imeli software, ki zna na enostaven in pameten način superponirati posamezne plasti, ampak jaz ga nisem imel,... Pravijo da to zna Photoshop CS5, ampak sem kar malce skeptičen. Mogoče. Vsekakor nisem imel prave prilike preveriti. Ročni način torej.

Za nepoznavalce kar hud zalogaj, za tiste domače v programski opremi za obdelavo fotografij pa 'pisofkejk'. Najbolje da začnete s praznim ozadjem, ki ga boste itak imeli v večjih količinah, nato nadaljujete z bolj oddaljenimi pozicijami, na koncu dodate še tiste bližje. Najlažje je če za vsako novo fotografijo, ki jo dodajate, dodate nov layer, na katerem enostavno zradirate vse kar ne potrebujete, oziroma vsaj toliko, da se vidi tisto kar se mora videti od prejšnje fotografije in prejšnjega layerja. Zadeva je res čisto preprosta, dokler se premikajoči objekti ne prekrivajo. Druga pesem pa je, če pride do tega pride. Takrat potrebujete precej več znanja da prekrijete vse sledi, ki bodo pri tem nastale in ki takoj izdajo kako je bilo vse skupaj narejeno. Tu pridejo do izraza klasični triki pri cut & paste metodah, ki pa jih je preveč za opisovati, pa tudi kar zahtevni znajo biti. seveda, poizkusiti ni greh in vaja dela mojstra.

Tako nekako. Upam da sem zadovoljivo pojasnil in da bo še kdo napravil kaj podobnega.

Ocena 0 by Robert Brežnik [Cawters.com]

The Cult - Love (1985) (5 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-05-17T08:59:01+01:00

Nikoli nisem bil poseben fan Iana Astburyja, čeprav se je vedno pojavljal in bil prisoten v vseh mojih 'pleyerjih'. Že v punkerskih časih z zasedbo Southern Death Cult in v post punkerskih časih kot član pričujočih The Cult. In kot zanimivost naj povem, da sem ga pred kratkim poslušal v zelo atraktivnem videu Burn my shadow s skupino Unkle. Tudi priporočam

In kaj naj rečem o tem albumu drugega kot to da je genialen. Kadarkoli si človek zaželi malce kitarskega 'težjega' hard rocka, s tole ploščo ne bo zgrešil. Po mojem skromnem mnenju tule ni slabe skladbe. She sells sanctuary, Nirvana, Hollow Man, Revolution ... Resnično vrhunski rock. Pozor, imejte na umu da nisem ljubitelj skupine. Objektivno gledano torej,... razpaljotka par excellence. Plus 2-3 fine balade. Howgh.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Anti-Nowhere League - Live in Yugoslavia (1983) (5 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-05-17T08:48:50+01:00

Hja, če česa v naši bivši skupni domovini česa resnično manjkalo, je bil to rokenrol. In pri tem mislim na tisti pravi, ki potegne s svojo energijo, ne glede na to v katero glasbeno zvrst spada. Ja, res je. Rokenrol zame nikoli ni bil zvrst ali žanr,... Vedno je bil lastnost žanra. Povedano po domače, če ima zvrst 'ja**a' potem je rokenrol drugače pa ni. :))

In tale album je rokenrol. Zvrst seveda punk, ampak to je najmanj pomembno. gre za zapis koncerta iz daljnega leta 1983, ki se je zgodil v Zagrebu, v Jugoslaviji kot seveda pove že sam naslov albuma. Z današnjega vidika je že sam ovitek precej pomenljiv, sredi petokrake je vrisan zemljevid, ki gori v plamenih... No comment.

In glasba? 14 skoraj ponarodelih skladb, od tega precej coverjev. Priznam da te plošče nisem slišal kakšnih 25 let, sem pa takoj doživel deja vu in razne flashbacke. Ja leto 1983 je bilo tako, kot si ga mlad štedunt, bruc, lahko le zaželi. Rokenrol je temu pač še najbolj primeren soundtrack. Najbolj mi je ostala v spominu priredba legendarne skladbe Streets of London, ki jo je spesnil če se ne motim Ralph McTell. Omeniti velja tudi Paint it black od še bolj legendarnih Stonesov. Tu pa so tudi dve klasiki same skupine Woman in So what, slednja verjetno bolj poznana v kasnejši izvedbi Metallice.

Kvaliteta posnetka je za današnje standarde malce švohotna, pa tudi nekoč tako izrazita punkerska ostrina izvajanja skladb je ščasoma precej otopela. Ampak ker gre za legendaren, zgodovinski in preroški album, pa še živ dokument časa, mu minusov pač ne gre zameriti. Za insiderje must have. Zgodovinski footage.

PS.: Na originalnem vinilnem LP-ju je kar nekaj relativno 'grobih' opazk na račun Jugoslavije in legenda pravi, da so na CD-ju, ki je izšel kasneje le-te odpravili na željo samega Tita. Don't ask. I know.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Chocolat (2000) (4+, film)

Robert Brežnik — 2011-05-16T09:46:34+01:00

Lep, skoraj pravljičen film o prodajalki čokoladnih slaščic v podeželskem mestu kjer vlada nekakšna lažna morala. Delno komedija, delno romantična drama, ampak s tako intenzivno atmosfero, kakršno redko vidimo.

Režiser Lasse Hallström, v glavnih vlogah pa Juliette Binoche, Johnny Depp in Carrie-Anne Moss. Vsi na nivoju kot se spodobi. Film je bil upravičeno nominiran za 5 oskarjev.

Kot že rečeno film krasi izredna atmosfera, dobra zgodba, največ pa so vredni mali nasveti, ki jih vaščanom deli simpatična Vianne.

Film lahko brez zadržkov priporočam vsem. Ne bo vam žal.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Shakira - Mtv Unplugged (1999) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-04-29T18:08:43+01:00

Ne bom se delal poznavalca te kolumbijske atrakcije, kajti njena zvrst glasbe je svetlobna leta od tistega kar ponavadi poslušam. Ampak ni greh 'ne vedeti', greh je neveden tudi ostati, zato dam nekaterim albumom vedno kakšno priliko. Še posebej me pritegnejo tki. unplugged posnetki, saj tu pride do izraza marsikaj, ne glede na glasbeno zvrst.

In, 'surprise surprise' album je zelo dober. Pravzaprav zelo zelo dober. Kar pa v bistvu ne preseneča. Konec koncev je energija in kvaliteta tisto kar šteje. In tega je na tem posnetku v izobilju. Kot čisti analfabet Shakirine glasbe spoznavam da izvrstno poje, še posebej pa na tem albumu pritegnejo besedila, ki so kompletno v španščini. Pa da ne bo kdo mislil da špansko razumem, haha, niti najmanj,... Gre za to, da španska besedila s takšno glasbeno podlago in zapeljivim glasom zelo zelo pritegnejo...

Obviously, I'm getting soft :)) Meni je všeč in večkrat poslušam. Sicer ni 'top notch' album, je pa zelo blizu. Za ljubitelje Shakire in seveda za vse ostale ljubitelje dobre glasbe. Pozor: napisal sem dobre glasbe. Nuff said!

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Korg nanoKEY Slim-Line USB klaviatura (3 , gadget)

Robert Brežnik — 2011-04-28T18:04:31+01:00

Hmja,... Tale igrača je Korgov najcenejši približek klaviature. Tako bolj za prvo silo in seveda, strogo 'za doma', kakšne nastope v živo si pač lahko izbijete iz glave. Zakaj? Zato ker je to 'igrača' in ne prava klaviatura. Toda, kot ljubitelj 'igrač' sem bil prav vesel, ko mi jo je nekdo pomolil pod nos. (thnx goes to Tozonsky)

Čemu in komu je torej namenjena?

V prvi vrsti gre za priročen nadomestek klaviature, ki jo potrebujete tisti trenutek ko želite iz računalnika spraviti kakšne 'custom' odigrane tone. Se pravi, poženete recimo softverski synth, ne želite pa preizkušati svoje živce na računalniški tipkovnici, kar je itak (pre)stresna zadeva. (Been there, done that). Če nimate pri roki 'taprave' klaviature, je Korg nanoKey v bistvu priročna zadeva. Če drugače ne, razporeditev tipk je taka kot je treba. Beri: ni qwerty hehe.

Za amaterske potrebe in kot priročen nadomestek profesionalcem, je stvar uporabna. Ima 25 dokaj slabih tipk in nekaj dodatnih funkcijskih gumbov: pitch, octave, mode,... Zame kot popolnoma ljubiteljskega 'komponista', pravzaprav precej uporabno. Opozarjam pa, da je moje znanje igranja omejeno, da ne rečem skoraj nično, tako da me slabe tipke pravzaprav sploh ne motijo :))

Priključi se na USB port in deluje takoj, če imate pognan kakšen glasbeni program seveda. Cena okoli 40 eurov je in ni velika. Po pravici povedano, navdušen sem bil kakšnih 10 minut, potem sem pa spoznal da je tole računalniško 'sintesajziranje' bolj švohotno in sploh ne sproščujoča zadeva. Ko prižgem star analogen Rolandov synth se počutim kot pri sprostilni psihoterapiji. Prave tipke in pravi gumbi naredijo svoje. Klikanje z miško po gumbih zaslona IMHO nikoli ne bo nadomestilo občutka obračanja potenciometra. Isto je s tipkami. Koristno je imeti nadomestek, ampak prosim, zdajle bi raje uporabil prave.

Če vprašate mene, bi kljub višji ceni raje kupil kakšno boljšo MIDI klaviaturo, ali pa konec koncev kar star sinth z midijem, katerega dobite že zelo zelo poceni. Je pa res, da gre nanoKEY v prenosnikovo torbico. To je pa tudi nekaj vredno.

Ocena 3 by Robert Brežnik [Cawters.com]

City of Ember (2008) (3+, film)

Robert Brežnik — 2011-03-24T08:23:43+01:00

Hmja,... če rečem temu žanru družinska znanstvena fantastika, je to slabo ali dobro? Se spomnite recimo Goonies? To je nekako v tem stilu.

Znanstvena fantastika torej. Ampak takšna zelo enostavno gledljiva, primerna tudi za širši krog gledalcev. Zgodba se vrti okrog mesta Ember, kjer prebivalci živijo pod zemljo (namerno sem napisal z malo) in trepetajo, ker se jim kvari glavni in edini generator energije,... Edina pot je seveda ven iz mesta, nekam na površino, ampak kaj ko je vedenje o njej že par stoletij izgubljeno.

Zgodba sicer res ni nič posebnega, je pa zato scenografija precej dobra. Tu je režiser Gil Kenan vse napravil kot je treba. Na žalost je to tudi edini pravi svetli element tega filma. Liki so enostavni in igralci odigrajo le kot je treba. Kakšnih presežkov tu pač ni. Omenil bi le Billa Murraya. Škoda, vizualno je film precejšen potencial.

Ljubitelji znanstvene fantastike, tole po moje ni za vas. Je pa lahkoten film, ki se ga lahko pogleda kakšen deževen večer. Vizualno na nivoju, kaj več pa ne pričakujte.

Ocena 3+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Sanctum (2011) (3 , film)

Robert Brežnik — 2011-03-18T18:33:14+01:00

A.k.a. James Cameron's Sanctum. Režiser Alister Grierson šele v drugem planu. Sicer ne vem točno kakšno vlogo je imel Cameron pri tem filmu, ampak dogaja se pod vodo in to je dovolj signifikantno, da je veliki mojster lahko dodal svoj 'magic touch' ali karkoli že.

In res. Večina filma se dogaja v ogromnem podzemnem svetu, večinoma pod vodo. Posnetki so res spektakularni in to je glavni čar filma. Pika. Tu ni kaj pripomniti. V osnovi zamišljen 3D, kjer verjetno deluje še bolje. Pisec teh vrstic skrušeno ugotavlja da ni več najbolje opremljen.

In podvodni posnetki so pravzaprav vse kar je tu vredno omeniti. Kako? Preprosto. Stvar enostavno peša na vseh drugih področjih. Najbolj moti slaba zgodba, čeprav je na začetku takoj povedano da gre za posnetke po resničnih dogodkih. Saj zato je še tem huje gledati, kako iz minute v minuto izgubljate upanje. Da o likih ne govorimo. Enostavno rečeno, dobri posnetki, dobra scenografija, pa recimo še dobra fotografija in to je to. Vse ostalo je bolj slabo.

Ker gre za resnično zgodbo seveda takoj odpišite podzemeljske monstrume, škrate, gobline in podobne kreature. Pa bi se tu kar prilegle.

Zanimivo se je vprašati, kako to, da pri vseh petih filmih, ki mi ta moment padejo v glavo s 'podzemno' tematiko, noben ni posnet recimo v Postojnski jami. Pa bi prav lahko bil. Mogoče pa najboljši speleo spektakel še snemajo?

Ocena 3 by Robert Brežnik [Cawters.com]

RSS troubles se nadaljujejo. (0 , sporocilo)

Cawtama — 2011-03-18T18:29:03+01:00

Pravzaprav ne vem točno kaj je narobe, zato še vedno nisem uredil kot je treba. Sem pa že skoraj dokončal implementacijo tagov ter referenčnih povezav. Kaj točno to je, bo kmalu vidno pri izpisu polnega artikla. Zaenkrat je to to.
Support your local cawter!

Ocena 0 by Cawtama [Cawters.com]

Kalahari Surfers - One Party State (2010) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-17T09:13:41+01:00

Priznam, o glasbi južne afrike ne vem dejansko nič. Še posebej, ker se ponavadi srečujemo le s kakšnim world music etnom, oziroma fusion posnetkom, kjer so tribal ritmi le dodana eksotika. No tu gre za nekaj popolnoma drugega.

Moderna in urbana glasba, moderni ritmi, angažirani teksti... In to dokaj brez dlake na jeziku. Stvar postane jasnejša, ko preberem kdo stoji za tem cdjem in takoj uvidim svojo veliko zmoto, ker mislim, da gre le za en samcat izdelek skupine, ki se simpatično imenuje Kalahari Surfers. Gre za osebo, po imenu Warrick Sony, ki je na sceni že kakšnih 30 let. Za sabo ima izdanih albumov, da se človek lahko le čudi.

Gre za neke vrste dub poeta, kot je recimo mnogo bolj znani Linton Kwesi Johnson. Glasba je moderna mešanica stilov. V osnovi drum'n'base, potem so tu vsekakor prisotni še ambiental, trance, etno, tribal, electronic... Stvar je zelo zanimiva, ni pa enostavna za poslušanje, saj gre le počasi v uho. Ni pa to glasba za vsakogar.

Produkcija je odlična in zaenkrat lahko rečem da sem prijetno presenečen in One Party State kar biva v mojem pleyerju. Solidna štirica, ne rečem pa da je nisem celo malce podcenil.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Banco de Gaia - Maya (1994) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-17T09:12:34+01:00

Če mogoče ne veste, temu stilu se reče 'morning trance' in Banco de Gaia so eni njegovih pionirjev. Dodajte še ščepec psihodelije, ki se ji lahko reče tudi ambiental psy, nekaj tribal beatov in presenetljivih pravih akustičnih instrumentov ter vokalov. Predvsem ženskih.

Čeprav je album Maya nastal že daljnega leta 1994 je svežina tega posnetka, se pravi produkcija, zelo zelo dobra. Vsaj zame je to alfa in omega. Če skupina ne zveni dobro, je kaj malo koristi od ne vem kako kvalitetne glasbe ali recimo vrhunske ideje.

Gonilna sila Banco de Gaia je Toby Marks. Izdano je že kar nekaj albumov, ki pa meni niso vsi enako dobri. Vseh pa tudi ne poznam. Maya zveni zelo dobro in deluje kot je treba za kar je namenjaena: jutranjo poživitev duha, čeprav resnici na ljubo, meni bolj paše zvečer. Če ste voljni raziskovati glasbo, ki je ne slišite vsak dan, vas pa lahko zelo zelo prijetno preseneti, je tole kaj primerno izhodišče.

P.S.: Da ne pomote. Pri teh albumih ne gre za nekakšen new age mumbo jumbo, ali kakšno celtic ezoterijo, ljubiteljem se seveda opravičujem (no hard feelings please, meni te stvari pač ne sedejo), pač pa za glasbo, ki ima IMHO nekaj več, nekaj dodane vrednosti,... nekaj kar lahko okarakteriziramo kot 'rokenrol', če to razumemo kot kvalifikator kvalitete. Ampak to so subjektivne stvari in vsake oči imajo svojega... interpreta. Da ne bo vedno malar.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

SoLaRiS - Spirals in Kobian Hyperspace (2011) (4+, glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-17T09:11:32+01:00

Skupina, o kateri ne vem povedati nič. Niti tega ne vem ali gre mogoče za duo, ali celo posameznika. Ime SoLaRiS, sem namenoma črkoval z mešanimi črkami kot je označeno na ovitku, da se loči od skupine z istim imenom ampak drugačno glasbo. To je pa tudi vse kar vem o skupini. Pa ne mislite da nisem naredil domače naloge. Sem, ampak ne pomaga.

O glasbi lahko povem več. Gre za ambientalno chill out trance glasbeno mešanico z elementi Ozric Tentacles in prastarih nemških ter francoskih skupin z elektronsko glasbo. Stvar je zelo zelo poslušljiva in pritegne na prvo poslušanje. Produkcija odlična, kakor tudi grafična oprema. Je pa vsekakor potrebna določena stopnja odprtosti za drugačnost.

Pravzaprav je škoda da je to le EP, se pravi mini album. Človek bi si zaželel še malce več in kot naročeno sem našel še en album te skupine s precej zanimivim naslovom The Best of SoLaRiS. Odlično. Še hint: iščite z vključeno case sensitive opcijo.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Carbon Based Lifeforms - Hydroponic Garden (2003) (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-16T16:42:53+01:00

Prvi album švedskega dueta, po imenu Carbon Based Lifeforms. In če se izdelek naslovi še Hydroponic Garden, potem si kaj lahko predstavljamo v katero glasbeno zvrst sodi.

Ambientalno pač. In to elektronsko. Downbeat in downtempo. Če ste ljubitelj starih Tangerine Dream, potem vam tole ne bo tuje. Vsaj ne prva polovica albuma, ki je res zelo zelo dobra, potem se pa kar malce zvodeni in zaide v nekoliko mehkejše vode. Malenkost celo pop, če ne zamerite izrazu, ki je tukaj dokaj neprimeren, kajti posnetki takšne vrste so precej daleč od kakšne komerciale.

Analogni sintesajzerji, elektronke ritem mašine, sekvencerji vseh vrst, hipnotični basi, svojevrstni sampli,... Če ravno letite proti Proxima Centauri, bo tole več kot primerna laidback podlaga. Je pa zame svojevrstno odkritje, da obstaja glasba, ki svoje ideje ter inspiracijo, audio in video, črpa iz starih znastveno fantastičnih filmov. Vsaj meni se tako dozdeva. In s tem seveda ni nič narobe. Au contraire!

Glasba CBL sodi v isto kategorijo kot recimo glasba skupine Aes Dana, s tem da bi slednjo rangiral za odtenek višje. Seveda popolnoma subjektivno. Še vedno pa gre za presenetljivo dober izdelek, ki ga boste znali ceniti v posebnih trenutkih. Za raziskovalce.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Caetano Veloso - Estrangeiro (1989) (4+, glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-14T15:42:23+01:00

Zelo dober album brazilske glasbene legende po imenu Caetano Veloso. Za kakšno ime gre bo jasno takoj, ko povem da ima za sabo vsaj kakih 60 albumov, pa sem si vzel še nekoliko rezerve za vsak slučaj. Resnično spoštovanja vredna kilometrina.

Gre jasno za brazilsko glasbo v njegovem stilu imenovanem tropicalia oz. tropicalismo. Toda ta album je vseeno malce drugačen. Posnet leta 1989, poleg klasično dobre glasbe in to pot več kot odličnih besedil, ima Estrangeiro tudi dve specifični lastnosti. Prva je dokaj vidna uporaba za tega avtorja netipičnega instrumenta, sintesajzerja, kar pa sploh ne moti. Druga značilnost pa je gostovanje dveh znanih kitaristov iz drugih kontekstov. Gostujeta namreč Bill Frisell in Marc Ribot. Poznavalcem jih vsekakor ni potrebno predstavljati.

Album je tudi danes zelo zelo poslušljiv in ga lahko toplo priporočam. Nekateri ga uvrščajo med Caetanove najboljše izdelke. Tega si seveda ne upam potrditi, kajti manjka mi še precej precej, da bom lahko zagotovo trdil, da sem preposlušal njegov kompleten opus. Kar seveda za uživanje v glasbi s tega albuma sploh ni potrebno.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Aes Dana - Perimeters (2011) (5-, glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-14T15:40:59+01:00

Vse kar sem napisal o skupini Aes Dana pri oceni albuma Leylines iz 2009, velja tudi to pot. Zato bom zelo neskromno citiral samega sebe in preprosto zapisal še enkrat.

O skupini vem le to, da gre za francoze, ki ustvarjajo zelo prijetno elektronsko glasbo, na katero sem naletel, ko sem raziskoval meni dokaj neznane glasbene smeri. Nekako sem si predstavljal kaj bi rad poslušal pri opravilih kot je recimo tek v naravi ali umirjeno meditiranje ob kakšni knjigi.

V vednost naj takoj povem da gre za glasbeno smer v techno glasbi. Če skušam kategorizirati bi takoj nalepil oznake: downbeat, ambient, psych, chill, trance,... Z očitnimi tribal beati, kar je vsaj zame hud plus. Vse skupaj zveni zelo sofisticirano, skoraj minimalno in v tem je glavni čar Aes Dane. Izpade zelo inteligentno. In prijetno stimulativno. To je vsaj zame več kot dovolj.

Perimeters je njihov šesti album po vrsti, tako da vsekakor niso začetniki. Če so vam všeč recimo stari posnetki Tangerine Dream, je to to. Pulzirajoči analogni sekvencerji, minimalni ritmi, epske zvočne pokrajine, basi v dno duše... Zelo cool. Za medzvezdne popotnike in obiskovalce daljnih svetov. Tudi to pot odlično.

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

Aes Dana - Leylines (2009) (5-, glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-14T15:39:41+01:00

O skupini vem le to, da gre za francoze, ki ustvarjajo zelo prijetno elektronsko glasbo, na katero sem naletel, ko sem raziskoval meni dokaj neznane glasbene smeri. Nekako sem si predstavljal kaj bi rad poslušal pri opravilih kot je recimo tek v naravi ali umirjeno meditiranje ob kakšni knjigi.

V vednost naj takoj povem da gre za glasbeno smer v techno glasbi. Če skušam kategorizirati bi takoj nalepil oznake: downbeat, ambient, psych, chill, trance,... Z očitnimi tribal beati, kar je vsaj zame hud plus. Vse skupaj zveni zelo sofisticirano, skoraj minimalno in v tem je glavni čar Aes Dane. Izpade zelo inteligentno. In prijetno stimulativno. To je vsaj zame več kot dovolj.

Leylines je njihov peti album po vrsti, tako da vsekakor niso začetniki. Če so vam všeč recimo stari posnetki Tangerine Dream, je to to. Pulzirajoči analogni sekvencerji, minimalni ritmi, epske zvočne pokrajine, basi v dno duše... Zelo cool. Za medzvezdne popotnike in obiskovalce daljnih svetov. Odlično.

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

Frankenstein and the Monster from Hell (1974) (4 , film)

Robert Brežnik — 2011-03-08T12:36:00+01:00

Zadnji izmed kultnih Hammerjevih filmov o Baronu Viktorju Frankensteinu, ki ga tudi to pot igra legendarni Peter Cushing, kateremu je vloga brezkompromisnega doktorja, ki se ukvarja z diskutabilno dejavnostjo, pisana na kožo.

Režiser Terence Fisher je ustvaril dokaj dobro, če že ne kar najboljšo verzijo, ki pa se tudi to pot ne drži knjižne predloge. Kar je po moje itak značilnost vseh priredb Hammer studia. Mislim da jih je vsega skupaj 6. Vsekakor dobra snov za ljubitelje.

Zgodba je solidna, liki zanimivi, okolje odlično,... velika stara umobolnica, kjer se baron skriva in seveda nadaljuje z eksperimenti,... laboratorij spodoben, operacije :)) dokaj standardne. To pot precej odstopa lik monsterja, ki je precej svojevrsten. In sploh ne slab. Tudi to pot gre za dokaj sporno in v bistvu žalostno zgodbo, ki mi vedno pusti dokaj grenak priokus.

V glavni vlogi seveda Peter Cushing v svoji baročni opravi,... danes deluje skoraj komično, pa vendarle. Nekoč ni bil tak. Film za ljubitelje baročnih gotskih grozljivk iz delavnic studia Hammer. Guilty pleasure.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Gilberto Gil - Unplugged (5 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-03T18:01:20+01:00

Voila, album kot se spodobi! Stvar za sladokusce, poznavalce, ljubitelje in raziskovalce. Akustična kitara in glas brazilske glasbene legende, Gilberta Gila. V živo!

Glasba na tem posnetku vam mora biti všeč. Tu ne gre za smer, zvrst ali kakšno drugo predalčkanje,... tu gre za mnogo več. Gre za počutje in sporočilnost. Gre za intimo glasbeno pripoved, za glasbo samo. Seveda portugalsko ne znam, sem se pa kar potrudil in si nekaj tekstov prevedel. Lahko rečem le, da človek ni zastonj legenda. Če njegovih preostalih 55 albumov sploh ne omenjam.

Plošča je izšla leta 1994 in o kakšnem zobu časa seveda ni govora. Glasba takšnega kova je pač brezčasna. Malce me je zmotil naslov, ki je na nekaterih verzijah Unplugged, na drugih pa Acoustic oz. Acoustico. Ampak ne dajte se zmotiti in si tale album privoščite brez slabe vesti. Razen seveda, če vas prefinjeni reggae, salsa, bossa in podobni ritmi spravljajo v slabo voljo. Potem tole vsekakor ni za vas.

P.S. Gilberto Gil pripada (pop) art gibanju v Braziliji, ki ga imenujejo Tropicalia oz. Tropicalismo. Tropicalia!! Sounds cool! Me likes!

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Gilberto Gil - Kaya NGan Daya (5-, glasba)

Robert Brežnik — 2011-03-03T17:56:15+01:00

Wow, spet eno tistih malih odkritij, ki povrnejo zaupanje v glasbo in njeno izročilnost. Ja, ni vse kot se zdi. Tole je precej bolje. Drugega tudi ni pričakovati ko združujeta moči takšni glasbeni legendi kot sta Gilberto Gil in Bob Marley. Seveda ju loči vsaj kakšnih 20 let, ampak to vsekakor ni pomembno. Marleyeva glasba ima danes še vedno isto izrazno moč, da o tekstih ne govorimo. Aktualnost slednjih je danes vsekakor nesporna.

Gilberto Gil je s svojim brazilskim akcentom in temperamentom le pridodal ščepec začimb in nekoliko osvežil produkcijo, v celoti gledano pa je dokaj zvesto sledil genialnim izvedbam originalnih skladb. Seveda je Bob Marley eden in edini, ampak če kdo, potem je Gilberto Gil dostojen izvajalec njegovih pesmi saj ga na trenutke celo presega, tako da je album res veselje poslušati.

Priznam da sem reggae imel že dlje časa na stranskem tiru, ampak tale plošča je povrnila zanimanje. Ja, to je to kar človek potrebuje v današnjih časih. Pozitivne vibracije. In to dvojno dozo.

Ps.: kje v glasbi še lahko slišite takšno pozitivno besedilo:

Rise up this morning, smiled with the rising sun, three little birds pitch by my doorstep, singing sweet songs of melodies pure and true...

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

Ginger Snaps Back: The Beginning (2004) (4 , film)

Robert Brežnik — 2011-02-24T18:23:14+01:00

Tretji del kanadske trilogije o sestrah Ginger in Brigitte in o njunih nevsakdanjih težavah. Oziroma, verjamem da bi bilo bolje, če bi rekel da gre za njune vsakdanje težave prikazane na nevsakdanji način. Da pa bi se tu vsi strinjali z menoj, bo verjetno potrebno pogledati tudi prva dva dela. Pa dovolj duhovičenja, kajti film ni niti najmanj smešen.

Seveda, saj gre za pravo pravcato grozljivko. Z volkodlaki v glavnih vlogah. Prvi del trilogije Ginger Snaps ima čisto zares kulten status in lahko rečem da je precej dober. Drugi Ginger Snaps: Unleashed je IMHO precej slabši, tretji pa je meni še najbolj všečen. Pa niti ne zaradi vsebine ali zgodbe. Ampak zaradi izredne scenografije in zelo eerie atmosfere. Slednji izraz sem namerno uporabil, zato da ga napišem vsaj enkrat v življenju! Režiser Grant Harvey je naredil žanrsko zelo gledljiv izdelek. Predstavljajte si kanadsko gričevnato megleno pokrajino, prekrito z gozdovi in polno mračnih sil. Sredi te stripovsko nevarne pokrajine stoji osamljena vojaška trdnjava, oporišče zadnjih preživelih. The Last stand. Varujejo jih visoki in močni zidovi, dokler,... Kaj bi si ljubitelj želel še več.

Zgodba se dogaja kakšnih 150 let pred prvim in drugim delom. 19. stoletje. In kot že rečeno, scenografija in fotografija sta odlični. Žal pa tega ne moremo reči za like in pripoved samo. Res škoda, da se vizualni potencial tega filma ni bolje izkoristil, dobili bi vrhunski film. Tako pa stvar nikakor ne dobi potrebne globine. In ko bi človek pričakoval pravzaprav največ, je filma že konec.

V glavnih vlogah sta tudi to pot Katharine Isabelle in Emily Perkins, ki postajata pravi ikoni predvsem mlajše generacije. Črna kapuca in črno pregrinjalo, ter malce črnega makeupa okrog oči... V tem stilu.

Film ni brez napak, ni pa slab. Priporočam ga pač ljubiteljem, ampak ti so ga itak že videli.

Caveit emptor: Mogoče malce višja ocena kot si jo objektivno zasluži. Blame me.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Captain Ron (1992) (4 , film)

Robert Brežnik — 2011-02-24T16:28:49+01:00

Legendarni Snake Plissken iz znanega filma Escape from New York, še bolj znanega režiserja Johna Carpenterja, se tokrat odpravi v trope, kjer ga čaka dokaj ugodna klima in malce manj ugodne težave. Ampak nič bati. Film je lahkotna komedija, ki jo boste z veseljem pogledali.

Glavnega junaka igra Kurt Russel, zvezda zgoraj omenjenega filma. Tudi to pot ima podobno črno prevezo čez oko. Režiser Thom Eberhardt. O zgodbi sploh ne bi izgubljal besed, poudaril bi dve stvari, zaradi katerih je ta film odličen. Najprej zaradi izredno lahkotne atmosfere, morske klime, tropskih ritmov, vetra v jadrih, dobre glasbe in duhovitih dialogov, potem pa je tu seveda lik Kapitana Rona, ki Russel odigra več kot odlično. Vse skupaj tvori zelo gledljiv, antidepresivni film, v katerem najdemo scene kot je npr. miren večer na jadrnici, kjer nekdo brenka kitaro, revolucionarji pa igrajo monopoli... Kdo ne bi želel biti zraven.

Film je tudi med boljšimi Russelovi poznavalci dokaj neznan. Posnet je bil leta 1992, potem pa kar nekako izginil. Če kje slučajno naletite na njega, obvezno popravite napako. Ponavljam še enkrat. V bistvu popolnoma brezvezen filma, ampak tak, da vam ne bo žal da ste ga gledali.

They will get out of the way. I learned that driving the Saratoga. [Ron]

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Bonnie Prince Billy - I see a darkness (5 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-02-23T10:15:19+01:00

Wow! Album, ki sem ga iz čiste nevednosti spregledal, si pa vsekakor zasluži oceno odlično.

Šesta plošča avtorja po imenu Will Oldham, ki si je za to priliko nadel ime Bonnie Prince Billy. Zakaj je temu tako pač ne bi vedel in tudi ni pomembno. Pomembno je da gre za glasbo, ki vas pritegne s svojo krhkostjo in neagresivnostjo kakor tudi z iskreno izpovednostjo. Bonnie je v osnovi pesnik in performer. Storyteller. Njegovim besedilom se vsekakor splača prisluhniti, kar je tudi edini pravilen pristop k njegovi glasbi. Album je tehnično gledano posnet precej tiho, skoraj pretiho, ampak izpovedi so glasne. Glasne in na nek način kar grozljive, zato nekateri to ploščo uvrščajo v precej obskuren žanr imenovan gothic country. Ampak s tem mu pravzaprav delajo slabo uslugo. Večje priznanje je vsekakor to, da je veliki Johnny Cash posnel njegovo pesem I see a darkness.

Kdor v glasbi išče kaj več od instant hitov, naj temu odličnemu albumu prisluhne. Toda tu velja opozorilo, ki ga starim audiofilskim mačkom itak ni treba poudarjati. Plošča na prvi pogled ni nič posebnega, ampak ščasoma samo pridobiva. Ampak saj veste da je vedno tako, vsaj pri zadevah za sladokusce. Še to, album I see a darkness nekateri uvrščajo med najboljše glasbene storitve moderne popularne glasbe.

P.S. Redkokdaj ovitek plošče tako primerno simbolizira glasbeno vsebino. Samo poglejte sliko na prvi strani ovitka. To je to. Darkness.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

From Paris with love (2010) (3 , film)

Robert Brežnik — 2011-02-22T16:31:20+01:00

Če zgodbo napiše sam Luc Beson, režira Pierre Morel, glavno vlogo pa odigra nihče drug kot John Travolta, potem dodatne reklame film res ne potrebuje. In tako sem pred ogledom imel velika pričakovanja, kot se za takšno trojico seveda spodobi.

Toda, saj veste, ko nekaj pričakujete, se hitro obrne drugače. Na žalost pač. Kajti, med filmom sem celo pomišljal ali mogoče le ni škoda časa, pogledati vse kar človeku pride pod roke, sploh če je pred tem pogledal film kot je recimo Another Year, kakor je naneslo meni. From Paris with love je še eden od dokaj dolgočasnih hiper kinetičnih naspidiranih filmov, ki ima neprepričljivo zgodbo, glavni junak je pa tako obremenjen s tem da bi izpadel kul, da je pri tem že smešen. Le kaj je Travolti treba takšnih vlog. Res pa je da ga takšnega nismo vajeni in da je v filmu nekaj duhovitih dialogov in dovtipov. To je pa tudi vse.

Akcija je seveda non stop, kar hitro prične utrujati. O kakšni drami ali poglobljenosti likov pa nekako ni govora. Če pričakujete konec koncev le zabavo in pucačino, potem je to še kar solidna stvar za vas. Toda ne pričakujte preveč. Next please.

Ocena 3 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Biutiful (2010) (5-, film)

Robert Brežnik — 2011-02-19T12:03:27+01:00

Žalostna in pretresljiva zgodba glavnega lika, ki ga precej prepričljivo odigra Javier Bardem.

Režiser Alejandro González Iñárritu je posnel dramo, v kateri pričakujete, da bo Uxbalu na koncu vendar le uspelo,... ampak ne. Verjamem da ni prehud spoiler, ampak stvari v življenju so precej drugačne kot jih prikazuje recimo holivud. Povprečen gledalec je na tak razplet zgodbe kar malce nepripravljen. Toda kljub moreči in žalostni zgodbi je film še vedno zelo gledljiv. Veliko zaslug ima seveda karizmatični in vedno bolj slavni Bardem, ki to pot igra osebo oz. lik, ki se mu življenje spremeni v eno samo trpljenje in z vsakim dnem leti vse globlje in vse niže.

Če bi radi pogledali kaj razvedrilnega na nedeljsko popoldne, potem tole preskočite, če spadate med zahtevnejše pa ogled vsekakor priporočam.

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

Another Year (2010) (5-, film)

Robert Brežnik — 2011-02-19T12:02:07+01:00

Štirje letni časi v vsakdanjem življenju povprečnega in srečnega para. Poudarek na srečnega, kajti to je ključno za zgodbo samo. Vsi drugi liki so namreč njuno popolno nasprotje.

Režiser Mike Leigh je je ustvaril zelo specifično zvrst filma, social horror oz. družbeno grozljivko, kajti to kar živijo nekateri čisto vsakdanji ljudje pač ne moremo označiti kako drugače.

Odtujenost in neprilagojenost, splošen brezup ter vdanost v usodo... Pravzaprav je čudno da takšni film sploh pritegnejo. Pravega dogajanja ni, o kakšni bolj filmski akciji lahko gledalec le sanja. Ampak kljub temu film ni dolgočasen. Ravno nasprotno. Gre za zelo gledljivo recimo temu komično dramo, oz. celo tragedijo. Igrajo Jim Broadbent, Ruth Sheen in Lesley Manville.

Če želite pogledati še kaj poleg holivudskih video spotov, ga seveda toplo priporočam. Vendar ne pričakujte lahkotnosti. V tem filmu ni nič lahkotnega. Kot v pravem življenju seveda. Eh ja.

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

Prayer for the dying (1987) (4+, film)

Robert Brežnik — 2011-02-17T21:15:06+01:00

Meni doslej popolnoma neznan in spregledan film režiserja po imenu Mike Hodges posnetem po romanu Jacka Higginsa.

Gre za pretresljivo pripoved o Martinu Fallonu, morilcu ki tone brez možnosti povratka, kljub temu pa pokaže več srca in topline, kot večina ostalih karakterjev. Da bo konec žalosten vam je jasno od prve minute filma. Film je zelo specifičen, kar je seveda zasluga zredno karizmatičnega Mickeya Rourkeja (ali Rourka?), kakor tudi drugih znanih igralcev, med njimi naj omenim Boba Hoskinsa, Alana Batesa in Liama Neesona. Vrhunska zasedba torej. In film je tak kot se za take igralce spodobi. Zelo zelo dober.

Presenetila me je precej nizka ocena na imdbju, ampak velikokrat sem se že prepričal da tista ocena itak ni merilo. Film dopolnjuje izredna glasba.

Skoraj bi si upal trditi, da je to ena najboljših vlog Mickeya Rourka in film kot tak predstavlja pravo uganko, kako da smo ga vsi nekako spregledali. Upam da to ne velja samo za mene, če pa že, se seveda opravičujem. Absolutno vredno ogleda.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

VST kot EXE (5 , gadget)

Robert Brežnik — 2011-02-16T17:06:35+01:00

Če ste kdaj naleteli na kakšen zanimiv VST inštrument ali efekt, pa niste imeli pri roki nobenega od kompleksnih VST Host programov in se vam je zdelo škoda da se ne da pognati VST plugina kot samostojen exe program, potem je tale programček kot nalašč za vas.

Pravzaprav je SAVIhost (tako se namreč imenuje) genialno napravljen. Omogoča, da poženem točno 1 VST inštrument in ga recimo preizkusim ali pa vsaj pogledam kako izgleda. Recimo da imate odnekod čudovit VST analogen sintesajzer. Pokličetega ga preko SAVIhosta in že lahko preizkušate njegove zvoke in nastavitve. Preprosto in učinkovito. Koristno kot le kaj, če se seveda s tem ukvarjate. Takšnih minimalnih gostiteljev je še kar nekaj, ampak ta je verjetno najmanjši. kaj več pa o tem ni za povedati. Povezave se mi ne zdi potrebno objavljati, ga boste že našli, kakor tudi navodilo za uporabo. Me likes.

Ocena 5 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Juno Reactor - Shango (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-02-15T18:26:04+01:00

Peti album te zelo dobre electro dark psy progressive trance skupine. prav zanimivo s koliko pridevniki juih je potrebno opisati, pa sem jih navrgel le ščepec.

Tole je njihov standardni izdelek, se pravi zelo zelo dober, ne pa odličen. Spet je v celoti zelo ritmičen in na trenutke precej tribal. Pri prvi skladbi gostuje odlični kitarist Steve Stevens in pokaže svoje mojstrstvo v špansko mehiški skladbi, logično poimenovani Pistolero. Na žalost je ta skladba edina, ki ni na nivoju albuma. Ampak to je le moje mnenje. Stvar okusa pač.

Vse ostalo je en sam močan ritmičen drive ali groove ali kaj si jaz vem kaj. Vsi ti izrazi ne povedo dosti. Več povem če rečem, da je to rock brez kitar :)

Dobra plošča, vredna pozornosti.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Juno Reactor - Labyrinth (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-02-12T09:11:06+01:00

Album skupine, ki s svojim tribal trance electro dark tehnom takoj pritegne tako poznavalce kot neposvečene. Med slednje se prištevam tudi sam.

Labyrinth bi označil nekako kot nadaljevanje albuma Bible of dreams, kjer so izraženi izraziti tribal elementi na drum and base osnovi. Tukaj pa gredo Juno reactor malce v druge vode in dodajo etno pridih z izrazito akustično kitaro v ospredju, saj se na trenutke pojavljajo se eksplozivne špansko-mehiško zveneče teme. Dodano je precej ženskih vokalov in veliko filmskih choir oohhs and aahhs elementov in še marsikaj drugega. Vse skupaj deluje presenetljivo dobro, recimo temu dramatično filmsko, gotsko in romantično. Pa še kakšna oznaka bi pasala.

Omeniti velja skladbo Mona Lisa Overdrive, ki se je pravgotovo spomnite iz filma The Matrix.

Mogoče ne najboljši album zelo zanimive skupine, kljub temu pa zelo soliden izdelek.

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Juno Reactor - Bible of Dreams (5-, glasba)

Robert Brežnik — 2011-02-12T09:10:17+01:00

Zelo dober album skupine, ki se resnično izogiba vsem kategorijam in oznakam, tako da si jo ne upam klasificirati v nobeno zvrst. lahko pa naštejem nekaj keywordow oz. besed, ki mi takoj padejo na pamet in jih nekako označujejo: electro, dark, trance, psy, orchestral,etno in to z dodano mero energije, ki jih uvršča v sam vrh tehno glasbe. Tehno v narekovajih ker resnično nisem strokovnjak za ta žanr in bi lahko kaj hitro zgrešil. Upam si pa trditi da prepoznam energijo v glasbeni zvrsti, čeprav ne poznam dobro dotičnih zakonitosti. Pa dovolj o predalčkanju.

Album Bible of Dreams je prava razturačina v dobrem pomenu besede. Drum and base osnova, na to pa obešeno marsikaj. Pri tej plošči je izrazit tribal pridih, saj se razni kongosi in bongosi razletijo po skladbah da je veselje. In ravno ta spoj modernega in davnega je specifika tega izdelka. Da o energiji, ki jo premore ne govorimo. Saj ne rečem, na začetku plošče ni čutiti prave dramatike, potem se pa stvar le stopnjuje. Čeprav izhajam iz popolnoma drugačnih glasbenih kontekstov, me je tole takoj pritegnilo.

Za tiste glasbeno-stilsko odprte in tiste, ki imajo radi malce trše prijeme in tiste, ki potrebujejo pacemaker za jogging ali gym. Popolna petica se mi tole sicer ne zdi, ampak kljub temu več kot dober izdelek.

Ocena 5- by Robert Brežnik [Cawters.com]

Tempest - Double Cross (4 , glasba)

Robert Brežnik — 2011-01-31T09:49:57+01:00

Tempest je progresivna folk rock skupina s precej trdim zvokom. Če se spomnite recimo Steeleye Span, potem je to nekako to. Dodajte še glas zelo zelo podoben glasu kot ga je včasih imel pevec znamenite skupine Jethro Tull, Ian Anderson. Ti dve oznaki sta vsekakor dovolj, da poznavalec rokovske glasbene zgodovine zastriže z ušesi.

In res,... zvenijo točno tako kot ste pričakovali. Dodajte še tekste o piratu kapidanu Kiddu in malce keltskega pridiha s primesjo norveških elementov (ne sprašujte), vrhunske glasbenike in zelo dobro produkcijo. Win win situation. Instant keeper. Če seveda niste odraščali le z mtvjevskim okoljem. Se spomnite pesmi Gallows Pole še bolj znamenitih Led Zeppelin? Na albumu je zelo zanimiva verzija le te.

Da ne bom samo hvalil, nekateri elementi in celo posamezne skladbe so le malce, recimo temu dolgočasne, toda ne vzemite tega preresno. Double Cross je zanimiv in konec koncev zelo dober predstavnik glasbe, ki je skoraj nikjer več ne morete slišati. Kar ga seveda dela precej zanimivega. Zelo priporočam, ampak ne vsem :)

Ocena 4 by Robert Brežnik [Cawters.com]

Ani DiFranco - Living in a clip (4+, glasba)

Robert Brežnik — 2011-01-31T09:42:11+01:00

Priznam, da o Ani DiFranco ne vem veliko. Pritegnila me je energična fotografija na ovitku zanimivega živega albuma. Zanimivega predvsem zaradi zasedbe. Dve ženski, ena akustična kitara in glas, druga bas. Plus bobnar. In ko vse to človek v mislih spoji, sam pri sebi pomisli, da tole ne more biti slabo.

In jasno, album je zelo dober, pravzaprav odličen. Koncertni zapis energičnega alternativnega folka, v režije Ani DiFranco, ki je storyteller par excellence. In ker sem pravkar opravil domačo nalogo, vam zdaj lahko povem kakšen kaliber je omenjena pevka. 20 studijskih in vsaj 20 živih albumov. Resnično neverjetna kilometrina.

Ker za AniDiFranco resnično nisem strokovnjak in ne morem albuma Living in a clip primerjati z drugimi iz očitnega razloga ker jih pač ne poznam, se bom zanesel na druge kritike, ki pravijo da je tole mogoče njen najboljši live album. Pri tem opusu je to seveda markanten podatek.

Sam bi plošči zameril le nekoliko preveč piezzo zvok akustične kitare, sem pač ljubitelj velikih dreadnaughtov in klasičnega mikrofonskega ozvočevanja kitar. Ampak to je le tehnikalija in ne igra vloge.

Caveat emptor: omenil sem besedico alternativa. Se pravi ni za vsakega, toda če ste iz prave skupine s to ploščo ne boste zgrešili.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Paranormal activity (2007) (4+, film)

Robert Brežnik — 2011-01-31T09:25:29+01:00

Z nekaj leti zamude sem končno pogledal film, ki je sprožil cel hype na internetu in takoj razcepil ljudi. Nekateri so ga kovali v eno najboljših grozljivk, drugi pa v neke vrste b-thrash low budget domačo naloga s kakšne filmske delavnice.

IMHO velja kar oboje. Tole je namreč tako hud low budget (15000$), da si človek z malce domišljije lahko kar očita, kako to da se tega ni saz spomnil in kar doma s poceni kamero posnel podobne scene. Po drugi strani pa gre za grozljivko, pri kateri gredo kocine parkrat pokonci. Čisto zares. Ampak poudarjam,... ni vseeno kako ga gledate. Najbolje tako kot sem ga jaz: ob enih ponoči, sam doma. Pa da vas vidim.

Ne pričakujte hudih specialnih efektov, ampak tisti resničen, prvinski strah, ki ga v modernih filmih ni več. Pravzaprav ga v filmih sploh ni. Občutite ga, recimo ko ste stari kakšnih 10 let in greste sami v temno klet, stikalo pa je par metrov naprej od vrat, v temi na vlažnem in hladnem zidu in do katerega lahko najdete le s tipanjem. In to je to. Vsaj takšni so bili moji občutki, seveda pogojeni s podobnimi spomini iz mladosti. Ampak saj veste kako je s strahom, v sredini je votel, okrog ga pa nič ni. In tudi film nenazadnje izpade točno tak, kajti na koncu se vprašate, kako to da Paranormal Activity sploh deluje. Ima pač tisto na kar moderni filmi pozabljajo. Na (avto)sugestijo oziroma, pozabljajo pač kakšno moč ima domišljija gledalca, kar sicer znajo izkoristiti le najboljši režiserji.

Nepotrebna se mi zdi le čisto zadnja sekvenca filma, ki deluje kot nekakšen tujek. Sam bi zaključil par sekund prej, ampak who am I anyway....

Film podobnega kova in materiala kot Blair Witch Project, po moje celo nekoliko bolj hud. Pričakujte le to, da vam bo ali zelo všeč ali nekaj temu zelo nasprotnega. Moja ocena: zelo dober.

Ocena 4+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

The girl who kicked the hornets nest (2009) (3+, film)

Robert Brežnik — 2011-01-31T09:15:10+01:00

In še tretji del trilogije Millenium, o kateri verjamem zdaj že precej veste.

Kakor drugi del, je tudi tega posnel Daniel Alfredson in spet imel to smolo da je ostal v senci markantnega prvega dela. Pravzaprav je tretji del zelo podoben drugemu in to mu štejem v slabo.

Filmov vsekakor ne bi smeli delati na ta način. V kratkem obdobju, z isto tematiko, z istimi osebami,... saj hočeš nočeš dobiš občutek nadaljevanke kar je seveda slabo. In neskončne zarote ter spletke, ki obkrožajo nesrečno Lisbeth, prej ali slej prično dolgočasiti. Človek se tudi vpraša, kako je zdaj to, ali vsi ti ljudje res nimajo kaj bolj veselega za početi. Kar se mene, kot velike ljubitelja Švedske tiče, čista antireklama. Pa verjamem da ni čisto tako.

Lisbeth v tretjem delu kadi presenetljivo malo. Skoraj nič. Precej izgubi na ostrini, ampak še vedno ostaja glavna atrakcija filma. Vse ostalo bo ne bo dolgo odmevalo v filmski zgodovini. Obvezno si poglejte prvi del, drugege in tretjega pa kakor želite. Razočarani ne boste, kljub vsemu gre za zelo solidne izdelke.

Verjamem, da trilogija Millenium, kot celota precej bolje funkcionira v knjižni obliki. Kar pa seveda ne morem izrecno trditi, ker sem prebral le prvi del.

Precej materiala torej za gledanje in še več za branje.

Ocena 3+ by Robert Brežnik [Cawters.com]

Popravljen tudi login. (0 , sporocilo)

Cawtama — 2011-01-25T09:20:09+01:00

Ne nekaj popravkov in stvari bodo postavljene na svoje mesto. S tem mislim seveda na nemoteno delovanje.

Ocena 0 by Cawtama [Cawters.com]