Vintage zemljevid Silbe, ki ga čuvam že dooolgo. Sem smo redno hodili kot gimnazijci. Vsaj 3x. Bil bi zelo vesel če kdo zna povedati v katerem koncu otoka je bil znameniti kamp 'na črno', brez kakšnekoli akomodacije in kjer je policija včasih preganjala gostujoče. Tu sem se naučil vozlat makrameje, tiste 'tamale' za okrog vratu,... kitaro so pa igrali itak vsi #1977/78 ) - Photo by cawtama, from march 27, 2019.
Nekoč davno, za devetimi gorami in devetimi vodami, v deželi Neeyae se je sredi neskončnega plavega morja nahajal otok,... Kaj otok, rajski vrt, ki se mu je je reklo S'ee L'Baa.
In zgodilo se je, da sta se nekega večera ob tlečem ognju, kjer so smeli sedeti le največji junaki, svobodnjaki in vitezi tistega časa sredi tabora na čudoviti plaži v vroči poletni noči, ko se v zraku občuti tisti romantični dih avantur, ki vas prevzame in vas prisili da dvignete sidro in zaplujete po zvezdah v neznano, srečala junak naše zgodbe in potujoči bard iz daljne dežele. Sedela sta poleg drugih veseljakov in rog z nektarjem je krožil. In bard je igral čuden inštrument s šestimi strunami, ki se mu je reklo goo-ee-tharr.
Junaku naše zgodbe je bil instrument povšeči in zaželel si je da ga bard nauči kakšne pesmi. Kar je bard tudi storil. Naučil ga je pesmi. Ene same. Ja,... tako je to bilo. Nekoč. Davno. Ogenj je dogorel in druščina se ni nikoli več srečala. O saj bi se še, ampak dežela Neeyae in otok S'ee L'Baa sta izginila.
O bardu se danes ne ve absolutno nič, junak naše zgodbe pa še danes igra pesem, ki se jo je naučil nekje nekoč davno, za devetimi gorami in devetimi vodami...
Haha, če mi oprostite vajo v slogu in ščepec nostalgije, je zgodba resnična in pravzaprav kar zanimiva. Pred točno 31 leti ... and counting... smo bili zbrani na otoku Silba, kjer smo svobodnjaki pribežali pred mračnimi silami strašnih gospodarjev ognjene zemlje,... hehe dobro šalim se,... Silba je in je bila otok sredi Jadanskega morja in leta 1979 zelo znan kraj, kamor je hodila mladina iz celega sveta. Seveda tudi pisec teh vrstic, kot mladenič s 100% rokenrolom v krvi. Malce sem že znal igrati na kitaro in kot je bilo takrat v navadi smo zvečer posedali ob ognju, popili kakšno pivo ter rekli kakšno modro. Bili smo daleč od vasi, na res lepi obali in noč je bila čisto taka kot pravi uvodni odstavek.
Kar naenkrat je iz teme prikorakala visoka suhljata postava z velikim kavbojskim klobukom. Kot Django v uvodni sekvenci istoimenega filma, le da ni deževalo in da postava za sabo ni vlekla krste z gatling mitraljezom ampak kovček s kitaro. In da ne dolgovezim preveč, je človek prisedel in povedal da je popotnik iz amerike in da ga je na Silbo pač prineslo, pa to. Ampak to res ni pomembno. Pomembno je to, da je odlično igral kitaro in imel še boljši glas. Da o podobnosti z likom Djanga ne govorimo. Mislim seveda na tistega, ki ga je upodobil legendarni italijanski igralec Franco Nero. Tak mi je pač ostal v spominu. Stripovski lik Desperada. El mariachi.
In med drugimi je odpel pesem, ki mi je bila takoj všeč, zato sem ga prosil naj mi pove besedilo in pokaže akorde. Vse mi je zapisal na neugleden list papirja, ki ga je našel nekje in če verjamete ali ne, ta papir imam ohranjen še zdaj. Po 31 letih ... and counting .. . V vseh teh letih sem skladbo igral neštetokrat, tako dobro mi je ostala v spominu. In kar je še posebej zanimivo, da sem jo prvič slišal v originalu pred nekaj dnevi. Prav zares. V vseh 31 letih ... and counting ... sem zdaj skladbo slišal prvič, čeprav je dokaj znana in sploh ni kakšna rariteta. To je balada Cocaine, ki jo izvaja Jackson Browne.
Ja, tako je pač to. Amerikanca s kitaro in likom Djanga nisem videl nikoli več. Nimam slike, niti imena. Mogoče je tako še bolje. Ampak tisti neugledni in umazani list z besedilom kdaj pa kdaj primem v roke, da lahko začutim čarobnost in opojnost otoka S'ee L'Baa sredi dežele Neeyae kjer junaki sedijo ob ognju sredi tabora na čudoviti plaži v vroči poletni noči, ko se v zraku občuti tisti romantični dih avantur, ki vas prevzame in vas prisili da dvignete sidro in zaplujete po zvezdah v neznano ...
You take Sally,
I'll take Sue
There ain't no difference between the two
Cocaine, it's runnin' all around my brain
C/Am/Fm/C/F/G/C
But, folks, drugz are bad m'kay!!
Robert Brežnik
Published on cawters.com, september 21 2010. Repost!