Selfie from different times - Photo by cawtama somewhere in 1977, camera Zenit E
Ustanem zjutri, se pogledam v obraz, neverjetn, še zmeri jaz. @Pankrti
Zadelo me je v prvem letniku celjske gimnazije, daljnega leta 1977. 1.h razred, drugi tuj jezik francoščina. Vesela leta. Ampak se boljša so prihajala.
Jasno, kot je to pri ljudeh v navadi, se podobno misleči držijo skupaj. Nas je družilo precej, predvsem pa glasba. Družile so nas skupine Pink Floyd, Yes, Rush, ELP in jasno precej drugih. Heavy Metal je dvigal glavo, ampak mi gimnazijci ga nismo marali. Da sploh ne govorimo o kakšnih komercialnih skupinah. Ne, to ni bilo za nas.
In jasno, vsak je po svoje brenkal na kitaro. Vsaj malo.
Dobivali smo se doma. Trudil sem se z bas kitaro priključeno na star radio. Lahko povem, da sem nekaj let prej učil znanega celjskega kitarista, kako se priključi kitarski kabel v odjemno glavo gramofona. Takrat je imel Melodijo in en star Schallerjev wah/fuzz danes verjetno precej iskan pri zbirateljih hehe. Na sploh je bila zelo kul veščina, če si znal priključiti kitaro na karkoli je imelo zvočnik. Moj prvi zaslužek s tega področja je bil LP Uriah Heep - Demos and wizzards, ampak o tem drugič.
Po svojih močeh smo poskušali biti podobni omenjenim skupinam. Jasno, ni šlo. Komplicirani glasbi enostavno nismo bili kos. Prav dobro se spominjam, kako sem nekoč ob taki priliki požel splošno zgražanje, ko sem predlagal naslednje:
- komplicirane vokale nadomestimo z enostavnimi, spevnimi
- uporabimo največ 2 akorda
- odigramo z vso silo kar je premoremo
Rajši bi bil tiho. Ostali smo pri starem, ampak v meni je ostala ideja takšne glasbe.
Prišla je še isto leto.
Lublana je bulana, Anarhist, Metka,... Pankrti.
To je bilo to. Rokenrol, kot si ga lahko zaželi energije poln mladenič. In jasno prišla je moda skajastih in usnjenih jaken, starih suknjičev, kavbojk in najbolj bednih športnih copat, kar smo jih lahko našli. Recimo ultra kultnih nadomestkov allstark - warrior ali pa shanghai, kdo bi zdaj vedel. Prišel je upor proti vsemu in prišel je pogo. Ples, ki to ni. Prišel je Dolgcajt, dolgcajt ki to ni. In slogan: ne vem kaj hočem, vem kako bom.
Plošča Dolgcajt je bila obdavčena kot šund. Kot bi nanjo napisali: Kupite! Dolgcajt je legendaren že zdaj.
Pankrti so me spremljali vse do leta 1987, ko so odigrali zadnji koncert. V nabito polnem Tivoliju. Bili smo tam jasno.
Nekaj absolutnih himn tistega časa ni v kronološkem redu, velja za celjsko območje:
- Metka se ne more več žogat, Pankrti
- Anarhist, Pankrti
- Rijeka, Paraf
- Narodna pjesma, Paraf
- Vjeran pas, Termiti
- Otok goli, Paraf
- Moj je otac bio u ratu, Prljavo kazalište
- Škofljica, Jani Kovačič
- Žare lepotec, Jani Kovačič
- White Riot, The Clash
- In to the walley, Skids
- Ulster, Sham 69
Del mojega uvodnika ob 25 letnici pojave panka v naših krajih, se pravi objavljeno nekje v letu 2002
BTW: Dolgcajt ostaja zadnji slovenski LP/CD, ki sem ga kupil...
Robert Brežnik
Published on Salomon online - Beseda urednika . 2002 . Repost! Published on cawters.com, june 3 2009. Repost!